Vlogo države v stanovanjski oskrbi določa Ustava Republike Slovenije, ki v 78. členu navaja: »Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje«. To odgovornost natančneje določa Stanovanjski zakon, ki je razdelil pristojnosti med državo in občinami. Zakon je določil elemente nove stanovanjske politike v Sloveniji, opredelil nove nosilce stanovanjske politike in njene ključne instrumente ter ciljne skupine. Zakon je določil dve ravni stanovanjske politike in razmejil njuno odgovornost ter pristojnosti – na republiško in občinsko. Stanovanjski zakon je določil inštrumente stanovanjske politike, njihove izvajalce ter ciljne skupine:
Stanovanjski zakon je vpeljal kompleksen sistem določb, ki so institucijo družbenega stanovanja odpravile in jo privedle v nove tipe stanovanjske oskrbe. Ključno vlogo je imela prodaja stanovanj najemnikom, na podlagi enotnih fizičnih pogojev odkupa, ki so bili za najemnike ugodni, saj je bila cena stanovanja bistveno nižja od tržne. Veliko denarja se je nabralo od odprodaje stanovanj v družbeni lasti, vendar predvsem v podjetjih niso bila namensko porabljena.
Nacionalni stanovanjski program je bil sprejet 10 maja 2000 (Ur. List RS, št. 43/2000). Je uradna strategija razvoja stanovanjske politike in je ključnega pomena za pravilno izvajanje stanovanjske politike. Na podlagi Stanovanjskega zakona opredeljuje najpomembnejše smeri razvoja stanovanjske oskrbe, ki izražajo javni interes na stanovanjskem področju, to je omogočiti vsakemu državljanu RS ob njegovem lastnem prizadevanju pridobitev primernega stanovanja za njegove potrebe in za življenje njegove družine.